Energetska kriza, ki jo boste občutili na položnicah
Medtem ko se na televiziji govori o premirju in pogajanjih, naftni trg trenutno šepeta nekaj povsem drugega: vrnitve v svet poceni energije najverjetneje ne bo kar nekaj časa. To, kar se je zgodilo med iransko-ameriškim spopadom v začetku leta 2026, ni bil incident. Bil je rez – zgodovinski rez, ki spreminja pravila igre za vsakega investitorja, obrtnika, podjetnika in gospodinjstvo v Evropi.
Vsak dan, ko je ožina zaprta, je stanje slabše
Kot zdaj že dobro veste, je spopad med Iranom in Združenimi državami privedel do delnega – in zdaj celo popolnega – zaprtja Hormuške ožine. To je ozek morski prehod med Iranom in Omanom, skozi katerega vsak dan pluje približno petina vse nafte na svetu. Skozi to ožino, široko le 33 kilometrov, gre toliko nafte, da bi z njo napolnili štiri milijone osebnih avtomobilov. Vsak dan.
Ko se je trgovanje delno zaustavilo, so cene nafte hipoma poskočile. A pravi šok ni bil v skoku cene. Pravi šok je bil v tem, kar so analitiki – od Goldman Sachsa do Mednarodnega denarnega sklada – ugotovili šele v naslednjih tednih: ožina se ne bo več v celoti odprla oziroma, ko se bo, bodo pogoji prehoda povsem spremenjeni, kot so danes.
To pa je zaenkrat tisti največji strukturni preobrat, ki ga povprečen bralec dnevnih novic morda ni opazil. Scenarij, v katerem se vrnemo v leto 2019 – z nafto pri 60 dolarjih za sod in poceni evropskim plinom – je za institucionalne analitike praktično mrtev. Ugleden analitik El-Erian iz Allianza v svojem zadnjem poročilu, britanski The Economist in avstrijska skupina za krizno raziskovanje – vsi neodvisno prihajajo do iste ugotovitve: hitra normalizacija svetovnih energetskih poti ni več izvedljiva.
Kaj trg še podcenjuje
Borze so včasih lahko zelo kratkega spomina. Ko se prah polega in naslovi izginejo s prvih strani, se cene nafte umirijo in vlagatelji si oddahnejo. To se dogaja prav zdaj v teh trenutkih, ko se pod premirjem kuha naslednji val eskalacije konflikta, ki ima zelo veliko nepredvidljivih posledic. A pod površino se nabirajo trije veliki izzivi, ki jih trg po neodvisni oceni sistematično preveč podcenjuje.
Zavarovalnine in tankerji
Tudi če nafta fizično teče skozi Hormuško ožino, je vsak prevoz zaradi spremenjenih razmer dražji. Zavarovalne premije za tankerje, ki plujejo skozi to območje, so se po podatkih londonskega zavarovalniškega trga v zadnjem mesecu že večkratno povišale. To pomeni, da tudi pri enaki količini nafte cena na koncu verige raste. Predstavljajte si, da bi za vsako vožnjo s tovornjakom iz Kopra v Ljubljano nenadoma morali plačati trikrat višjo cestnino – tovor bi sicer prispel, a bi bil dražji.
Rezervne kapacitete so se izčrpale
Države OPEC, predvsem Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, so dolga leta delovale kot amortizer svetovnega trga. Če je kje zmanjkalo nafte, so jo lahko hitro dodale iz svojih rezerv. Po izračunih analitikov pri Sparta Commodities in JP Morgan pa je ta rezervna kapaciteta zdaj zgodovinsko nizka. Svet se tako trenutno nemoteno premika z napol prazno rezervo – in to v trenutku, ko je geopolitično tveganje najvišje v zadnjih treh desetletjih.
Najpomembnejša meseca leta: junij in julij 2026
Več neodvisnih virov, tako ciklična analiza Martina Armstronga kot zelo prikladen izraelski volilni koledar (možne predčasne volitve 30. junija, najpozneje 27. oktobra 2026) in geopolitična ocena različnih neodvisnih investicijskih hiš kažejo na okno potencialne nove eskalacije poleti 2026. To ne pomeni, da bo zagotovo izbruhnila vojna. Pomeni pa, da je tveganje resnično, merljivo in da ga finančni trgi ta trenutek cenijo prenizko.
Da bi razumeli velikost premika, v katerem se nahajamo, primerjajmo to z zgodovinskimi naftnimi oziroma energetskimi šoki. V zadnjih štiridesetih letih je svet doživel tri velike naftne šoke: arabski embargo leta 1973, iransko revolucijo leta 1979 in invazijo Kuvajta leta 1990. Vsak od teh dogodkov je trajno spremenil ekonomijo zahodnega sveta in povzročil resno inflacijo.
Današnja situacija pa ni samo ponovitev katerega od teh treh primerov. Današnja situacija je kombinacija vseh treh, povrh tega pa še štirih dejavnikov, ki jih takrat ni bilo: evropske odvisnosti od ruskega plina, kitajske dominacije v kritičnih surovinah, izčrpanih državnih rezerv ter dolžniške slike, ki je pri večini razvitih držav najslabša po drugi svetovni vojni.
V praksi to pomeni, da centralne banke nimajo več manevrskega prostora, ki so ga imele leta 1980. Takratni guverner ameriške centralne banke Paul Volcker je inflacijo zlomil tako, da je obrestne mere dvignil na 20 odstotkov. Danes bi takšen ukrep v nekaj mesecih sprožil val bankrotov med podjetji, državami in gospodinjstvi s krediti. Centralne banke to vedo. Zato bodo najverjetneje raje sprejele višjo inflacijo kot pa tvegale finančni zlom.
Kaj to pomeni za naše prihodnje položnice?
Energetski šok ne vstopi v vsakdanje življenje samo skozi ceno bencina. Vstopi povsod – pogosto pa s časovnim zamikom. Zaenkrat lahko spremljamo prvi val, ki se odrazi na višjih cenah bencina in dizelskega goriva, naslednja sta na vrsti plin in elektrika.
Plin v Evropi ni neposredno povezan z nafto, a ko se naftni trg napne, se napne tudi plinski. Razlog je preprost, saj je tekoči zemeljski plin, ki ga Evropa kupuje iz Združenih držav in Katarja, v ceni delno odvisen od nafte – poleg tega vemo, da je ena tretjina dobave zemeljskega plina iz Katarja zdaj pod vprašanjem za nekaj let, dokler se tam terminal ne obnovi. Poleg tega se z visokimi cenami nafte v Aziji povečuje povpraševanje po LNG kot alternativi – in tisti tankerji, ki bi sicer prišli v Rotterdam, končajo na Kitajskem.
Velik udarec, ki bo prizadel prav vse, pa bo vezan na ceno hrane. Tu prihaja del, ki ga večina ljudi sprva spregleda. Sodobno kmetijstvo je zgrajeno na treh stebrih: gnojila, dizelsko gorivo in transport. Vsi trije so neposredno povezani s ceno energije. Gnojila, še posebej dušikova, se pridobivajo iz zemeljskega plina. Ko plin recimo podraži za 50 odstotkov, se gnojila podražijo še hitreje. Posledice se na policah pojavijo nekje s šestmesečnim zamikom – točno tedaj, ko se javnost že navadi na visoke cene nafte in misli, da je najhujše mimo.
Praktičen primer: kos kruha, ki je leta 2020 stal 1,50 evra, danes stane 2,80 evra. To ni samo inflacija delovne sile ali marže trgovcev. To je pretežno energetska inflacija, ki se je vgradila v ceno žita, mletja, peke, transporta in hlajenja. Cement, jeklo, aluminij, plastika, steklo, papir – vse to so energetsko intenzivne panoge. Ko se cena energije trajno dvigne, se v dveh do treh letih dvigne tudi cena vsega, kar iz teh materialov nastane. To pomeni dražje stanovanja, dražji avtomobili, dražje pohištvo, dražja embalaža, dražja gradnja, dražji vodovodi.
Srednji razred bo udarjen, podjetja morajo v prilagoditev nastale situacije
Pri trajno višji inflaciji okrog 4 do 5 odstotkov letno (kar je lahko zelo realna ocena za naslednja tri leta) izgubi povprečno gospodinjstvo, ki ima 30.000 evrov prihrankov v evrih, v treh letih okrog 4.500 evrov realne kupne moči. To je v povprečju cena enega rabljenega avtomobila. Brez kakršnegakoli šoka, samo s tihim odlivom skozi inflacijo.
Pri današnjih cenah energentov povprečno štiričlansko gospodinjstvo v Sloveniji za ogrevanje, elektriko in gorivo plača med 4.000 in 6.000 evrov letno – po zadnjih statističnih podatkih. Pri scenariju trajno povišanih cen energije lahko ta strošek naraste na 6.500 do 8.000 evrov letno. To je razlika dveh povprečnih plač – samo da ostanete tam, kjer ste danes. Udarec za družinski proračun, ki se bo temu moral prilagoditi.
Prav tako se bodo morala prilagoditi podjetja – primer, recimo za malega obrtnika z dvema zaposlenima, kombijem in delavnico, ki jo je treba ogrevati, govorimo o dodatnem letnem strošku, ki se zlahka približa eni mesečni plači zaposlenega. Razlika je v tem, ali vam ostane denar za novo orodje, vlaganje v razvoj ali rezervo – ali pa ste v stalnem vzdrževalnem režimu, da se ostane nad gladino. Visoke cene energentov prepogosto rezultirajo v ohladitvi gospodarstva, zato bodo prilagoditve na vodilnih mestih podjetjih ključna tema za letošnje leto.
Ne črnogledost, to je realno stanje
nadomestila kakšna nova novica. Je zgodovinski strukturni premik, ki bo oblikoval vsaj prihodnje desetletje – tako kot sta naftna šoka v sedemdesetih letih oblikovala celotno generacijo gospodinjstev, gradnje in transporta.
Za posameznika in podjetje to pomeni tri stvari:
Denar, ki samo leži na bančnem računu, ne počiva – izgublja vrednost vsak dan. V svetu s 4- odstotno inflacijo in 1 odstotnim donosom na vlogo se v desetih letih izgubi tretjina kupne moči. Letošnje pocenitve na borzi velja izkoristiti za poceni vstope ob primerno razpršenem portfelju v sektor plemenitih kovin ter surovin.
Dolgoročne pogodbe, fiksne cene in večletni dogovori postajajo nevarne pasti, če ne vsebujejo varovalk pred energetskimi stroški. Zato mora vsak podjetnik preveriti situacijo in se prilagoditi ter pripraviti strategije za prihodnje obdobje.
Panoge, ki so neposredno izpostavljene energiji – energetika sama, surovine, kmetijstvo, infrastruktura – iz znotraj zgodovine vemo, da v takšnih obdobjih ohranjajo realno vrednost bistveno bolje kot tipični delniški indeksi razvitih trgov.
Najpomembnejša ugotovitev pa je ta, da se finančni trgi trenutno obnašajo, kot da bo vse skupaj prešlo in da bo ob nastopu miru takoj rešitev na dlani in da bo vse normalno naprej. Institucionalni kapital, kot lahko spremljamo, se medtem že tiho prerazporeja. Ko bo razlika med tema dvema realnostma postala očitna, bo prepozno za poceni vstope. Energetska kriza tega desetletja se ne bo končala s premirjem – ampak z novim ravnotežjem, ki bo bistveno dražje od tistega, na katerega smo se navadili.
Vprašanje torej ni več, ali bo cena energije trajno višja. Vprašanje je, ali se bomo prilagodili pravočasno – kot podjetniki, kot gospodinjstva in kot država.
Matjaž Štamulak, neodvisni finančni svetovalec, investitor in predavatelj